GOSPOD JE BIL Z MENOJ

Veliki ljudje delajo boljši svet!

Ob stoletnici rojstva gornjeradgonskega župnika Franca Puncerja (1916–2008), avtorja knjige Duhovnik v taborišču smrti, je njegov nečak dr. Ivan Rojnik skrbno izbral njegove spise. Ti kažejo Puncerjevo pastoralno in človeško širino, ki se je napajala ob svetniškem vzoru bl. Antona Martina Slomška.

Poleg knjige Duhovnik v taborišču smrti, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju leta 1991, v drugi popravljeni in dopolnjeni izdaji pa leta 2007, je Franc Puncer pogosto objavljal v različnih revijah. Dr. Ivan Rojnik je v sodelovanju s prof. Sonjo Topler zbral večino tega gradiva, ki je zdaj v knjižni obliki pred vami. Razdelil ga je v štiri vsebinske sklope: v prvem je zajel Puncerjeve spise o bl. Antonu Martinu Slomšku, v drugem njegova razmišljanja o pokoncilski pastorali, v tretjem njegove zapise o življenju v župniji Gornja Radgona, v četrtem pa članke, ki segajo na različna področja. Posamezne sklope uvajajo kratki uvodi, ki so jih prispevali dr. Marjan Turnšek, dr. Vinko Škafar, dr. Ivan Rihtarič in dr. Ivan Rojnik; uvodni spominski zapis v knjigo je napisal Puncerjev osebni prijatelj škof dr. Jožef Smej, delo pa sklepa razmišljanje prof. Kristine Vračko o veličini Puncerjeve osebnosti. Knjigi je dodana tudi bibliografija po letih razvrščenih objavljenih Puncerjevih spisov.

Zbral, uredil in jezikovno pregledal dr. Ivan Rojnik v sodelovanju s prof. Sonjo Topler.

Odlomki iz knjige
Ljubezen do Boga je v širšem pomenu izraz za celokupno versko čustvovanje in življenje. Kdor Boga ljubi nad vse in zavoljo njega samega, ta vanj tudi veruje, upa, živi po njegovih zapovedih, se ogiblje greha, se premaguje in zatajuje, daje miloščino, skrbi za razvoj Kristusovega kraljestva na zemlji, skratka: vse svoje življenje tako uravnava, da je Bogu dopadljivo.
Zakaj umreti, ko smo vendar odrešeni? Tudi Kristus je umirajoč šel skozi temo smrti. Kakor da mu je bilo vse vzeto, tudi Očetova bližina. Odrešenje prav gotovo pomeni uničenje smrti, zmago življenja, prostost od vsakega strahu, konec ločitve – toda ta zmaga ni vzrokovana z Božjim posegom, ampak s pokornostjo Boga-človeka do smrti. Smrt bi naj bila premagana z umiranjem. Ko krščansko umiramo, se realiziramo kot kristjani kakor še nikdar doslej in smemo reči: s Kristusom sem križan … Na svojem mesu dopolnjujem, kar manjka bridkostim Kristusovim (Kol 1,24). Če živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu (Rim 14,7). Po domače rečemo: Jezus, tebi živim; Jezus, tebi umrjem.

Rodi se Jezus, Božji Sin presveti,
zbor angelov Bogu prepeva slavo,
ljudem na zemlji mir in srečo pravo.
Pastirjem na poljani luč zasveti.

Hitijo v borni hlevček vsi prevzeti,
tam vidijo prečudno zamenjavo:
Bog si privzel človeško je naravo,
nas hoče pobožanstvene imeti.

Deteta smrt rešitev bo vesoljna,
Marija, naj ta misel te ne moti.
O sveta noč, skrivnostne luči polna,

naj tvoja luč prisije mi naproti,
če kdaj objame noč obupa polna
me na življenja težki strmi poti.