IZPIŠIMO BOLEČINO (antologija)

»Preživeli«, izpisali bolečino in zaživeli

T. i. pripovedi »z druge strani« bodo v pomoč marsikateremu strokovnjaku, da bo lahko učinkoviteje pomagal ljudem iz duševne stiske. Prav tako pa bralcu, ki se je/bo znašel v podobnem, na videz »brezizhodnem« položaju, kažejo »luč na koncu predora«, izpišejo mu edino zanesljivo pot majhnih korakov za izhod iz krize.

Leta 2007 je Renata Ažman pri Celjski Mohorjevi izdala Depro. Profesionalna novinarka je med izpisovanjem svoje boleče zgodbe »odkrila« zdravilno moč pisanja. Po tej novoodkriti poti je začela voditi tudi druge. Delavnice terapevtskega pisanja prireja po različnih krajih Slovenije in v angleškem Birminghamu.

V prepričanju, da je tovrstno pisanje »iz prve roke« lahko koristno tako za ljudi, ki se znajdejo v duševni stiski, za njihove bližnje, kot za strokovnjake, ki se jim posvečajo, je za sodelovanje pri knjižnem projektu Izpišimo bolečino navdušila udeležence delavnic.

Duševna bolezen ni izbirčna glede starosti, spola, družbenega statusa, narodnostne pripadnosti. Še vedno pa je pogosto povod za stigmo. A, kot vsak predsodek, tudi ta odpade, ko se z nekom upamo zbližati, se mu odpreti in sprejeti svojo in njegovo človeškost.

»Preživeli« (Survivors) nam odstirajo vsak svojo zgodbo, neprijetno zgodbo ranjenosti, svoj način spoprijemanja s težavami, in življenje z boleznijo. Njihov pogum, da so bolečino izpisali — pogosto na najvišji umetniški ravni —, in njihovo vztrajanje na poti majhnih korakov v življenje je preprosto — navdihujoče.

Antologija Izpišimo bolečino je zbirka osebnih pripovedi ljudi, ki so se srečali z duševno motnjo, jo obvladali in izkušnjo uporabili za osebno rast in napredovanje.

Pričevanja pogosto govorijo o izkušnjah zlorab, ki so sprožile ali vplivale na nastanek duševne motnje. To sporočilo, ki je običajnim ljudem verjetno povsem logično, je psihiatrični in širše medicinski stroki nujno sporočiti zelo glasno.

Psihoza je lahko način samozaščite, izraz osebne stiske, krivde, protesta, sporočilo drugim in še marsikaj. Ob tem je še vedno bolezen, ki jo je mogoče zdraviti, vendar jo je potrebno tudi razumeti. Pot v svobodo, individualnost in povezanost z drugimi je vedno povsem osebna in razlike so neskončne. Knjiga je pomembna za »streznjenje« stroke, je pričevanje, ki lahko pomaga omejiti neznosno lahkost diagnosticiranja in predpisovanja zdravil ter površnih psihoterapevtskih ukrepov. Ko poskušamo pomagati trpečim, je potrebno razumeti tudi ozadje, zgodbo, ki je vplivala na pojav simptomov.
(iz uvodnika psihiatrinje Vesne Švab)