IZVOR ODPUŠČANJA IN SPRAVE: ČLOVEK ALI BOG

Odpuščanje in sprava sta temeljni sestavni del človeškega življenja, a obenem tudi problema človeka in družbe. V vsakdanjem življenju se nam stalno dogajajo spori in ob njih doživljamo tudi nujnost, da jih rešujemo. Reševanje sporov pomeni pripravljenost odpustiti drugemu, ki nas je prizadel oziroma prositi odpuščanja drugega, ki smo ga prizadeli mi. Na teh izkušnjah temeljijo procesi pomirjenja, ureditve odnosov in odpiranja novih medsebojnih razmerij. Kot govoreče bitje ima človek za urejevanje sporov in s tem vseh zadev, ki se dogajajo med nami, na razpolago govorico. Že njen nastanek temelji na dialogu in tudi spravni procesi so znamenje in vrhunec človekovega dialoga. Sprti ljudje, ki najdejo soglasje in so v dialogu prišli do skupnega čutenja in razumevanja, doživijo obenem tudi občutek pomirjenja, izpolnitve, njihovo človeško dostojanstvo je izpolnjeno, med njimi zavlada mir. V miru odmevajo globlje strune človeškega bitja, pravimo, da je to božji mir. Človek se odpre ne le drugemu, pač pa svoji najbolj notranji skrivnosti, Bogu (Avguštin). Ravno dosledni procesi odpuščanja in sprave v nas odpirajo globlje razsežnosti, v katerih temelji Bog. Zato je na mestu vprašanje, kje je izvor odpuščanja in sprave. Ni slučaj, da abrahamske religije in judovstvo, krščanstvo in islam nosijo sporočilo božjega odpuščanja človeku, ki je pogoj, zgled in spodbuda za človekovo odpuščanje.