KDO SOLZE NAŠE POSUŠI

Avtobiografska knjiga dr. Metoda M. Milača (1924) je večplastna. Po eni strani spoznavamo mladost odločnega avtorja, ki se z nadarjenostjo in marljivim delom skuša uveljaviti kot glasbenik, hkrati pa se seznanjamo z vrtincem druge svetovne vojne, ki je za posameznika in narode pomenila tragedijo neslutenih razsežnosti. Pisca spremljamo od rodne Koroške do dijaških let v Ljubljani, ki jih zaznamuje začetek druge svetovne vojne. Milača aretirajo Italijani in ga pošljejo v internacijo, vendar vlak na poti v Gonars prestrežejo partizani. Sledi prisilno partizanjenje v delovnem bataljonu, kmalu vnovična italijanska aretacija in internacija na Rab. Po izpustitvi je doma le pol leta, dovolj, da uspešno konča gimnazijo. Sledi nemška aretacija in negotova pot od ljubljanskega gestapovskega zapora do delovnega taborišča Auschwitz. Pobeg ob evakuaciji tega taborišča Milaču sicer omogoči, da se kljub novim aretacijam in prisilnemu delu do konca vojne skorajda vrne domov – ker pa je v tistem času tudi “drugače” misleči civilist na milost in nemilost prepuščen novim oblastnikom, se na pragu doma odloči za umik na Koroško, kjer je priča zvijačnemu vračanju slovenskih beguncev. Pozneje mu zasedbene oblasti v Avstriji sicer omogočijo študij, ki pa ga tam ne konča, saj se odloči za izselitev v ZDA, kjer uspešno deluje še danes. Tekoče in človeško toplo napisano delo je ob izčrpni navedbi virov dragocen dokument, ki vnaša več jasnine o dogodkih iz časa druge svetovne vojne in po njej na Slovenskem.