Znameniti srednjeveški teolog, ki je svoje misli narekoval tudi več tajnikom hkrati, po maši, darovani 6. decembra leta 1273, ni napisal in narekoval besede več.
Pred vsako pesmijo podaja avtor dokumentaren opis iz zadnjega leta Tomaževega življenja, ki se je od sveta poslovil 7. marca 1274. Pripoved, ki ji sledijo Fortejeve pesnitve, se začne pri cvetni nedelji, ko je Tomaž maševal v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju, med katero so mu obraz oblile solze, nato pa bralca popelje vse do njegovega zadnjega maziljenja in končno večnega molka.