MOŽ, KI JE STRIGEL Z UŠESI

Kraljevo taboriščno pripovedništvo je ob nastanku v začetku petdesetih let XX. stoletja delovalo kot ideološka provokacija in kritika ne samo nacističnega političnega sistema, marveč tudi komunističnega, saj je oba družil to­talitarizem kot njun skupni imenovalec. Zato ni smelo iziti in je celo izginilo. V začetku šestdesetih letih, ko je komunistični pritisk začasno popustil, mu je bilo sicer dopuščeno, da je izšlo, in tudi literarni kritiki, naveličani cenenih propagandnih pisarij o drugi svetovni vojni, so ga naklonjeno sprejeli. Enako tudi nekateri literarni zgodovinarji. Ko se je ob koncu stoletja sesul še komunistični sistem, je družbenopolitična kritika iz tega pripovedništva zasijala v novi luči. Ne glede na spremembe političnega in ideološkega konteksta ostajata pripovedni smisel za psihološko karakterizacijo ljudi v zaprtem represivnem prostoru neprekosljiv in literarna vrednost Kra­­ljeve­ novelistične zbirke Mož, ki je strigel z ušesi, nes­porna. Še več: niti pred njo niti za njo ni nihče v slovenski literaturi tako brezobzirno odkrito in hkrati pretresljivo upodobil problematike koncentracijskega taborišča.