PRIPOVEDI

Kleistove pripovedi (Erzählungen) so po zgradbi in notranjem slogu v bistvu novele, če so značilnosti novele naslednje: da je po zvrsti epska, po notranjem stilu pa dramatična; da ima strnjeno motiviko, en osrednji dogodek z malo osebami; njen notranji ritem je podoben dramskemu po enovitosti, stopnjevanju in s presenetljivim razpletom ter učinkovitim sklepom; motiviko zajema iz stvarnega ali verjetnega življenja, vsebovati pa mora nenavadne preobrate, presenečenja in izjemne položaje; po teh lastnostih je blizu baladi in romanci. Naštete oznake, tako rekoč iz učbenika o noveli, se ujemajo z značilnostmi Kleistovih Pripovedi, kakor da so bile sprejete kot njen vzorec in zgled.

O avtorju
Heinrich von Kleist (1777–1811), ponos nemške književnosti, je pri Slovencih znan kot odličen dramatik (Katica iz Heilbronna, Princ Homburški, Celjska Mohorjeva družba, 2007), saj so ga naša gledališča rada uprizarjala. Priljubljen pa je tudi kot lirik ter mojstrski pripovednik na prehodu iz klasicizma v romantiko.

»Kleistove novele so,« po Goethejevi sodbi v Sorodstvu po izbiri, »prvi vrhunec zibelke te literarne zvrsti.«
Fascinacija ob recepciji Kleista sega še v 20. stoletje. »Kleistovo pripovedništvo je nekaj absolutno edinstvenega. Ne zadostuje, da ga beremo ›historično‹ — tudi v našem času ni noben človek pisal tako kakor on.« (Thomas Mann)
V svojih zgoščeno zgrajenih in v tem oziru neprekosljivih novelah popisuje posameznikove ali skupinske mejne položaje, v strogo stvarnem, vendar ritmično vzvalovanem jeziku izredne pregnantnosti in varčnosti besede.