Duhovnik je poklican, da vedno znova oznanja in utemeljuje lepoto določenih vrednot, ki so sicer znane, a jih posvetna miselnost brezobzirno zasmehuje in tepta. Predvsem pa je duhovnikova dolžnost, da kaže na resnični temelj zvestobe. Vladajoča kultura namreč teži k malikovanju jaza v okviru divjega subjektivizma; lastnost jaza pa je predvsem šibkost, ki apelira na druge, na maso, da bi se počutil možnega. Od tod prepuščenost na milost in nemilost modi. Zato ni mogoče premagati kriznega položaja s sprejemanjem kompromisa s trenutno miselnostjo. Res je ravno nasprotno: v zgodovinskih obdobjih, ki so bila tako kakor naše, moralno na tleh in so jih bičali vetrovi brezbrižnosti, je nujno treba predlagati evangeljsko pričevanje v njegovih najbolj čistih in prosojnih obrisih.