Sveti Martin
Goduje: 11. novembra
Zavetnik: revnih, jetnikov, vojakov, konjenikov, konj, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali
Upodobitve: kot rimski vojak na konju, ki z mečem deli svoj plašč z revežem na tleh; kot škof, ki ima ob nogah gos
Sveti Martin iz Toursa, čigar god obeležujemo 11. novembra, je eden najpomembnejših svetnikov zgodnje krščanske zgodovine. Rodil se je leta 316 ali 336 v mestu Savaria v rimski provinci Panonija, na območju današnje Madžarske. Njegova življenjska zgodba je posejana z izjemnimi dejanji sočutja in predanosti krščanski veri, zaradi katerih je še danes pomemben vzor in navdih za mnoge.
Zgodnje življenje in vojaška služba
Martinov oče je bil tribun, visok vojaški častnik v konjeniškem stražnem polku, zato se je družina zaradi očetovih službenih dolžnosti kmalu preselila v mesto Ticinum (danes Pavia) v severni Italiji. V mladosti je bil Martin vzgajan v duhu poganske tradicije, toda krščanstvo, ki je bilo takrat že legalizirano, je kljub temu našlo pot do njegovega srca. Pri desetih letih se je odločil za zanj in se pričel učiti o veri.
Pri petnajstih letih je bil Martin, zaradi očetove vojaške dediščine, vpoklican v rimsko vojsko in se pridružil konjeniškemu korpusu. Služil je v Galiji (današnji Franciji), Milanu in kasneje Trevesu, kar pomeni, da je bil skoraj zagotovo del cesarske straže. Legenda pripoveduje, kako je nekega mrzlega dne srečal berača v Amiensu, ki je bil gol in se je tresel od mraza. Martin mi ni mogel pomagati drugače, zato je prepolovil svoj vojaški plašč in ga dal beraču. Tisto noč naj bi v sanjah videl Kristusa, ki je nosil polovico njegovega plašča in rekel: »Martin, preprost katehumen, me je oblekel.« Sanje so ga tako ganile, da se je še z večjo predanostjo posvetil veri.
Pri dvajsetih letih je Martin postal prvi dokumentirani »ugovornik vesti« v zgodovini, saj je zavrnil sodelovanje v bitki in odklonil vojaško plačilo. Nadrejeni so ga hoteli zaradi strahopetnosti zapreti, on pa je bil pripravljen svojo načelnost dokazati celo tako, da bi šel v boj brez orožja, kar so nadrejeni sprejeli, toda nasprotna stran se je še pred bitko odločila za premirje. Martin je bil kmalu zatem razrešen vojaške službe.
Služenje Kristusu in Cerkvi
Po odhodu iz vojske se je Martin posvetil služenju Kristusu in Cerkvi. Odpotoval je v Tours, kjer je začel študirati pri Hilariju iz Poitiersa, ki je danes znan kot cerkveni učitelj. Z željo po puščavniškem življenju je Martin ustanovil samostan Ligugé, ki velja za prvi samostan v Evropi in je ostal delujoč vse do danes.
Leta 371 so prebivalci Toursa želeli, da postane njihov škof, čeprav je Martin na vse načine zavračal ta visok cerkveni položaj. Z zvijačo so ga prepričali, naj pride iz samostana pod pretvezo, da je nekdo hudo bolan, in ga imenovali za škofa. Kljub svoji skromnosti in želji po mirnem življenju je Martin sprejel službo in postal predan pastir svoji skupnosti. Škofovske dolžnosti je opravljal z izjemno vnemo, obiskoval svoje župljane, ustanavljal župnije ter se neutrudno boril proti poganskim verovanjem in praksam.
Čeprav je bil škof, je Martin nadaljeval življenje v samostanu in leta 372 ustanovil nov samostan Marmoutier, kamor se je lahko umaknil k meditaciji in molitvi. S svojim življenjem je bil vzornik mnogim, okoli njega pa so se zbirali učenci, ki so sledili njegovemu zgledu. Zaradi preganjanja herezij, kot so bile priscilijanstvo in arianizem, je vneto zagovarjal Kristusovo božanstvo in krščanske vrednote.
Martin je umrl leta 397 v Candes-Saint-Martinu. Njegov sodobnik Sulpicij Severus, ki ga je osebno poznal, je napisal hagiografijo o njegovem življenju, ki priča o številnih čudežih in izganjanjih demonov, ki naj bi jih Martin storil.
Sveti Martin iz Toursa je z zgledom predanosti, nesebičnosti in vere pustil globoko sled v evropski duhovni dediščini. Legenda pravi, da je Martin, ko so ga hoteli posvetiti za škofa, iz skromnosti in sramežljivosti skušal pobegniti, a so ga našli skritega med gosi, ki so ga z glasnim gaganje izdale. Njegov praznik danes povezujemo z začetkom zimskega obdobja, časom, ko ljudje ohranjajo tradicijo martinovanja in se spomnijo na vrednote, ki jih je Martin zvesto ponazarjal s svojim življenjem.
Bil naj bi tudi avtor molitve:
V moji zapuščenosti me obišči, Gospod,
v moji samoti me objemi, v moji bedi me ozdravi.
Sveto v meni naj prebudi moje čute,
vid v meni naj vidi Tvoje stvarstvo, s
luh v meni naj sliši peti angele.
Želim živeti, preživeti, častiti te in te slaviti.
Daj mi moči, poguma in Tvoje ljubezni.
Prebudi mi srce, da ne bom sovražil,
ampak da bom odpuščal in
v Tvojem večnem miru živel.
Amen.
