Marijino vnebovzetje
Praznik upanja
15. avgusta praznujemo največji Marijin praznik – Marijino vnebovzetje, ki ga v slovenskem prostoru poznamo tudi kot Veliki šmaren. Ta praznik je med verniki globoko zakoreninjen – ne le kot del poletne tradicije in romarskega dogajanja, temveč kot sporočilo upanja, ki se dotika vsakega človeka.
Zakaj je Marijino vnebovzetje še danes tako pomembno?
Praznik Marijinega vnebovzetja je eden najstarejših v Cerkvi. V jeruzalemski skupnosti so ga začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431, kjer so Marijo razglasili za Božjo Mater. Že v prvih stoletjih so kristjani verjeli, da je bila Marija ob koncu svojega življenja vzeta v nebesa – s telesom in dušo. Čeprav je to prepričanje v Cerkvi dolgo živelo, je šele papež Pij XII. leta 1950 to resnico tudi uradno razglasil kot dogmo oziroma versko resnico, ki jo katoliška vera z gotovostjo sprejema.
Praznik temelji na stoletnem verovanju, ki je izpričevano v mnogih cerkvah, na romarskih poteh in tudi v starejših pisnih virih, npr. v apokrifnem evangeliju o Marijinem zaspanju ter zapisih zgodnjih teologov, kot so sv. Janez Damaščan in sv. Efrem Sirski.
Marijina zgodba je tudi naša
Ko Cerkev praznuje Marijino vnebovzetje, ne slavi le enega posebnega življenja, temveč nas spominja, da je življenje, kot ga je živela Marija – življenje v zaupanju, odprtosti in zvestobi Bogu – pot, ki vodi k polnosti bivanja. Marija je dosegla cilj, ki si ga želi vsak vernik: biti pri Bogu v večnosti. V tem smislu Marijino vnebovzetje ni oddaljen dogodek, temveč spodbuden opomin, da duhovno in materialno življenje nista ločena. Krščanska tradicija uči, da se z odgovornim delom, ljubeznijo do bližnjega in prizadevanjem za dobro že danes pripravljamo na večno življenje.
Slovenska pobožnost in Marijina bližina
V Sloveniji ima ta praznik posebno mesto. Veliko cerkva in kapel je posvečenih Mariji – še posebej številne božjepotne cerkve, kamor se ob prazniku zgrinjajo verniki. Romanja na Brezje, Ptujsko Goro, Turnišče, Sveto Goro in druga svetišča so znamenje žive vere in zaupanja v Marijino varstvo. Romanje pa ni le pot v naravo – je tudi in predvsem duhovna pot. Spominja nas, da je celotno človeško življenje popotovanje, katerega cilj je srečanje z Bogom.
Prav tako ta praznik poudarja tudi dostojanstvo vsake žene, saj je Bog prav v Mariji – materi in ženi – pokazal, kako visoko ceni človeško sodelovanje v odrešenju.
Obnovitev izročitve Mariji
Odkar je Slovenija samostojna država na praznik Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo ali preprosto z molitvijo »O Gospa moja«, piše portal katoliska-cerkev.si.
»Izročitev Mariji bomo tudi letos obnovili v romarskih cerkvah, po župnijah in drugih svetih krajih. Marijo bomo prosili za pomoč, da bomo v zasebnem in javnem življenju spoštovali moralna načela ter načela pravičnosti, resnice, poštenosti, medsebojnega spoštovanja in osebnega dostojanstva,« je o izročitvi dejal upokojeni koprski škof Metod Pirih ter še poudaril: »Izročitev Mariji ima svojo vrednost in pomen le, če si v vsakdanjem življenju prizadevamo, da bi živeli in uresničevali tisto, kar smo z besedami obljubili in izpovedali.«
Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.
V vsakdanjosti, ki nas pogosto razdvaja med skrbmi za telesno in duhovno plat življenja, Marijino vnebovzetje sporoča, da oboje spada skupaj. Zemeljsko delo ni v nasprotju z duhovnim življenjem – nasprotno, lahko ga podpira in plemeniti. Praznik nas zato vabi, da poglobimo svoje zaupanje v Boga, iščemo navdih v Marijinem zglednem življenju in se spomnimo, da je cilj življenja večnost, ki se začne že tukaj in zdaj – v vsakdanjih izbirah, odnosih in prizadevanjih.