ZGODNJI HUMANISTIČNI SPISI IN ZAPISI O SLOVENSKEM OZEMLJU

Enej Silvij Piccolomini (1405–1464), poznejši papež Pij II., je med vsemi Petrovimi nasledniki v zgodovini gotovo najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem. V knjigi so predstavljeni in prevedeni številni dokumenti, ki prikazujejo, kako je v različnih vlogah vplival na ta prostor: kot tajnik cesarja Friderika III. (1444–1447), škof v Trstu (1447–1450) in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske škofije (1462–1463). Precej manj pa je Piccolomini v naši kulturni zavesti poznan kot humanist izrednega formata in izvrsten literarni ustvarjalec. Gotovo je vrednost pričujočega Pijevega gradiva dejstvo, da dobivamo v slovenščini vse temeljno gradivo Italijanovega opusa, vezano na današnji slovenski prostor, za posladek pa še njegove najbolj sočne strani.

»Jan Dominik Bogataj in Anja Božič sta pripravila pravo knjižno poslastico, ki bo lahko nagovorila precej različne bralce. Z izborom besedil« v slovenskem prevodu iz latinščine »sta namreč omogočila, da podoba tega značilnega moža 15. stoletja stopi pred bralca v vsej svoji kompleksnosti in večplastnosti. Če bi se poigrali s podobo, ki jo je ob koncu svojega življenja vsaj na zunaj uporabljal Piccolomini sam, bi rekli, da prvi del knjige predstavlja Eneja, drugi pa Pija« (iz recenzije dr. Aleša Mavra).

Izbor prvega dela se začne s Piccolominijevima najbolj razvpitima literarnima besediloma, Zgodbo o dveh zaljubljencih in s komedijo Hrizida, sledita besedili Zdravilo za ljubezen in Hanibalovo pismo. Satirični spis O bedi dvorjanov je »ena sama humoristična gesta, s katero avtoironični dvorjan Enej Silvij postavi spomenik svoji intelektualni odprtosti in človeški veličini« (iz recenzije dr. Marka Marinčiča). Prvi del zaključi Pismo Johannu von Eychu, pravniku in vojvodskem svetovalcu, ki je bilo prvič objavljeno šele leta 2012.
»Drugi del kaže (poznejšega) papeža v precej resnejši luči, pogosto ob opravljanju uradnih (celo uradniških) opravil. Vendar videz vsaj deloma vara, saj se v istem delu skriva ›sladkorček‹, ki utegne biti za slovenskega bralca (ob žgečkljivih prizorih zlasti iz Hrizide, seveda) najzanimivejši. Gre za obsežen izbor iz vplivnega Piccolominijevega dela O Evropi, iz katerega je njegov opis ustoličevanja koroških vojvod na sončni strani Alp že zdavnaj našel pot v čitanke za latinščino, a doslej še ni bil v celoti preveden in ne postavljen v širši kontekst spisa« (Aleš Maver). Zdi se neverjetno, »da poglavje, ki ga je Piccolomini v omenjenem delu posvetil Koroški, ni bilo v slovenščino še nikoli v celoti prevedeno. Avtorja te dragocene knjige sta vrzel zapolnila in dodala tudi prevode drugih poglavij, ki se dotikajo sedanjega slovenskega in bližnjih ozemelj. Z doslej neobjavljenimi ali neznanimi besedili sta dopolnila dokumentacijo o Piccolominijevih stikih z našimi kraji. Ta je zdaj dostopna na enem mestu« (Marko Marinčič). Ta del zaokrožujejo izbrana Pisma iz Ljubljane in vse Listine s Piccolominijevim podpisom, ki se tičejo njegovih posegov na današnjem slovenskem ozemlju.
Komentarji obeh prevajalcev tako ob zgodovinskih dokumentih in spisih kot ob leposlovnih delih »odpirajo vrata k številnim za razumevanje Piccolominijevega humanizma bistvenim navezavam na antiko. Po drugi strani sta ločeni spremni besedili /…/ zastavljeni izrazito problemsko in postavljata pod vprašaj marsikatero navidezno gotovost o ›glavnem junaku‹ izbora, njegovem delu in njegovih namenih. Kažeta nam, da je Eneja in Pija ločiti veliko teže, kot bi se morda utegnilo zdeti na prvi pogled« (Aleš Maver).
Tudi po mnenju recenzenta dr. Marka Marinčiča gre »vsekakor za ključen prispevek k slovenskemu poznavanju intelektualne, kulturne, državnopolitične in cerkvenopolitične zgodovine renesančnega obdobja.«