DEDKOVE SOLZE

Takšna je že dolgo kruta slovenska resničnost: mnoge hribovske kmetije so propadle, mesta požirajo mlade, ki ne vidijo prihodnosti in zato v nedogled podaljšujejo svoje izobraževanje, ki ga vzdržujejo dedki in babice s svojimi pokojninami. Kakšno prihodnost imajo ti mladi pred seboj? Zaprti za štirimi zidovi in zazrti v računalniške monitorje preganjajo svoj dolgčas in si ne znajo vzeti časa niti za stikanje po kakšnih starih podstrešjih in na pol razpadlih kočah. Kam se je izgubilo otroštvo, ki je bilo povezano z zvedavim raziskovanjem vaškega življenja in ga tako bogato odslikava menjavanje letnih časov z vsemi običaji, verovanji in pričakovanji ljudi, ki jim je zemlja pomenila največje bogastvo? Ali bomo res izgubili stik z vsem bogastvom, ki ga nudi naša lepa Slovenija s svojimi vasicami, cerkvicami na naših hribčkih, planšarijami in visokogorskimi travniki?

Jože Brojan je začutil to umiranje, zato je svojo pripoved napisal z namenom, da bi otroci in mladi začutili, kaj moramo ohraniti, da bomo lahko srečen in zadovoljen narod pod Triglavom. Njegova pripoved je nostalgično iskanje narodove identitete, ki je ne more nadomestiti nekaj, kar je tuje slovenski duši. Zakaj bi se bali priznati, da je naša domovina podobna lepi pravljici, ki jo je treba prenašati iz roda v rod. To pravljico je treba živeti in jo začutiti, da postane del nas. Hvala Jožetu Brojanu, da nas je s svojo zgodbo prebudil iz zimskega spanja v novo pomlad, ki mora biti privlačna, lepa, polna novih pričakovanj in iskanj. Ko narod izgubi svojo dušo, sledi njegova smrt in kaj takega nihče ne želi novim generacijam, ki prihajajo za nami.
(Branko Balažic)