Deset božjih zapovedi in njihova razlaga

Božje zapovedi predstavljajo temeljna moralna in duhovna načela, ki vernike usmerjajo k življenju po Božji volji.

 

Kot pričuje Sveto pismo, deset božjih zapovedi temelji na postavi, ki jo je Bog predal Mojzesu na gori Sinaj v času potovanja Izraelcev v Obljubljeno deželo. Vklesane so bile na dveh kamnitih ploščah. Deset božjih zapovedi že od njihovega začetka ostajajo temelj judovskega in kasneje krščanskega nauka.

 

Kljub obliki prepovedi, vsaka zapoved temelji na določeni vrednoti, ki niso ne prostorsko in ne časovno zamejene. Zapovedi delujejo kot enota, zato jih ne moremo med seboj ločiti, saj se navezujejo druga na drugo. Kdor torej prestopi eno zapoved, krši celotno postavo, saj je z zapovedmi zajeto celotno človeško življenje tako duhovno kot družbeno.

 

Z upoštevanjem božjih zapovedi izpolnjujemo Božjo voljo in živimo v skladu z Božjim načrtom. Namenjene so prepoznavanju in izogibanju grehu, saj predstavljajo moralno in duhovno vodilo vsem vernikom. Hkrati delujejo tudi kot sredstvo duhovne rasti, omogočajo trdnejši odnos z Bogom in nam pomagajo ustvarjati trdnejšo skupnost, ki temelji na spoštovanju, ljubezni in solidarnosti.

 

Deset božjih zapovedi

 

1. Veruj v enega Boga!

S prvo zapovedjo se nam je Bog razodel kot naš Gospod. Zapoveduje nam, da ni nič pomembnejše ter da ne smemo nobeni osebi ali stvari dajati prednost pred njim. Predpisano je popolno spoštovanje in čaščenje enega in pravega Boga, v katerega usmerjamo vse naše upanje in ljubezen. Prepovedani so torej drugi bogovi, malikovanje, praznoverstvo, ateizem, svetoskrunstvo ipd. Ključno je torej, da človek v svojem življenju na prvo mesto postavlja Boga, in ne druge ljudi, materialne dobrine in podobno.

Ta zapoved predstavlja temelj za vse ostale zapovedi.

 

2. Ne skruni Božjega imena!

Druga zapoved sloni na vrednoti spoštovanja našega odnosa z Bogom, ki nam je zaupal svoje ime. S klicanjem Božjega imena je imenovani navzoč v naši molitvi, češčenju in življenju. Njegovo ime ne smemo izgovarjati lahkomiselno.

Ne smemo torej klicati Boga za pričo, ko govorimo laž, ali pa govoriti proti Njemu ter ga sramotiti s kletvicami. Zapoved govori tudi o tem, da ne sramotimo bližnjega, svetih oseb, krajev in stvari, saj tudi s tem izkazujemo nespoštovanje do Božjega stvarstva.

 

3. Posvečuj Gospodov dan!

Tretja zapoved se nanaša na naš čas, ki ga posvetimo svojemu odnosu z Bogom. V izročilu Svetega pisma za Izraelce, Gospodov dan predstavlja sobota. Ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja in prvi dan tedna kot simbol dneva novega stvarjenja, za Kristjane Gospodov dan predstavlja nedelja.

Nedelja je torej namenjena za obisk svete maše in čas za nedeljski počitek od vsakodnevnih pravil. Dan preživimo v krščanski skupnosti ter znotraj naše družine, namenjen pa je tudi utrditvi naše vere. Posredno je zapovedano tudi praznovanje krščanskih praznikov.

 

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!

Četrta zapoved združuje več vrednot. S spoštovanjem staršev je poudarjeno spoštovanje družinskih vrednot, v kar spada ljubezen do svoje družine, zaupanje avtoriteti in vzgoji naših staršev. Dobri odnosi v družini so ključni za uspešnost krščanske skupnosti in družbe nasploh. Saj tako kot pravijo je družina osnovna celica družbe.

 

5. Ne ubijaj!

Človeško življenje je sveto. S spoštovanjem te zapovedi, izpolnjujemo temeljno pravico do življenja – tako lastnega kot življenja drugih. Smo v času, ko so splavi pravno zaščiteni, pravica do evtanazije pa je ponekod že v veljavi. Vse to ta zapoved prepoveduje, saj s tem kruto posegamo v Božje stvarstvo.

 

6. Ne nečistuj!

Šesta zapoved govori o svetosti in trdnosti zakona. Zapoveduje nam naj živimo čisto – naj spoštujemo človeško telo in njegovo spolnost, ki naj bo torej izraz pristne medsebojne ljubezni in podaritve med ženo in možem. Čistost torej pomeni tudi odgovorna uporaba svobode in sposobnost samoobvladovanja. Zapoved kršimo z grehi prešuštva, samozadovoljevanja, pornografijo, prostitucijo, posilstvom in homoseksualnostjo.

 

7. Ne kradi!

Zasebna lastnina, ki si jo človek pridobi s trdnim delom in darovi, je pridobljena pošteno. Spoštovanje človekovega dostojanstva in njegovih pravic, tako izkazujemo tudi s spoštovanjem njegove lastnine. S krajo torej storimo greh proti pravičnosti, s čimer naredimo tudi greh zoper Boga. Ta zapoved pa ne govori le o kraji, ampak tudi o lakomnosti, ponarejanju, oderuštvu in različnih prevarah, ki bi škodile sočloveku.

 

8. Ne pričaj po krivem!

Temelj družbe in odnosov med ljudmi je tudi vrednota iskrenosti. Kljub temu, da je resnica včasih lahko tudi težja, je zanesljiva in tako kot pravi Sveto pismo, je resnica tako kot bi se oprli na skalo. Poklicani smo torej k resnicoljubnosti, iskrenim in dobrosrčnim pogovorom s sočlovekom. Včasih to pomeni tudi zadržanje resnice zase, saj so nam lahko od drugih zaupane težke resnice, ki jih ne bi smeli deliti z drugimi in opravljati ali celo obrekovati. Naše besede so velikokrat tudi odraz nas samih, zato jih uporabljajmo pazljivo in dobrodušno.

 

9. Ne želi svojega bližnjega žene!

Deveta zapoved dopolnjuje šesto. Potrebno je torej premagovati naše poželenje tako v dejanjih kot v mislih. Spoštovati je potrebno hišo drugih in pripadajoče člane v njej. Zapoved torej skuša zavarovati zakonsko skupnost ter družino.

 

10. Ne želi svojega bližnjega blaga!

Zadnja zapoved dopolnjuje sedmo zapoved. Spoštovanje tuje lastnine se ne izkazuje le v zadržku do kraje in uničevanju, ampak tudi v preprečevanju zavisti, pohlepnosti in nevoščljivosti.

 

Deset božjih zapovedi v Svetem pismu

Božje zapovedi so se v originalu glasile nekoliko drugače, a je njihov pomen skozi tisočletja ostajal dokaj enak. Deset božjih zapovedi ali po latinsko Dekalog (Deset besed) so del Svetega pisma in izhajajo iz druge (2 Mz 20,1–17) in pete Mojzesove knjige (5 Mz 5,6-21). Med seboj se v manjši meri razlikujejo le v četrti in peti zapovedi.

 

Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel:

1. »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!
2. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
4. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
5. Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!
6. Ne ubijaj!
7. Ne prešuštvuj!
8. Ne kradi!
9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
10. Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2 Mz 20,1–17)

 

Najbolj nespremenjene so ostale prva, šesta, sedma, osma in deveta zapoved. V kasnejših verzijah je torej prišlo do določenih združitev ali skrajšanja zapovedi.

 

Zgodovina nauka o božjih zapovedi

Deset božjih zapovedi v času njihovega nastanka (datira se jih v 8. stoletje pred Kristusom) niso vsebovale nič novega, saj so bila takšna moralna načela že značilna za antične čase. Skozi prihodnje generacije pa so preko posredovanja doživele nekaj modifikacij. Razkol desete božje zapovedi se je zgodil že v času srednjeveškega Rima. Drugo zapoved se je po vzpostavitvi krščanske Cerkve omiljevalo in kasneje v 8. stoletju odpravilo, saj so po učlovečenju Boga v Jezusu vernikom dovoljene Božje podobe.

 

Ker je deset božjih zapovedi pravzaprav del prvotno judovskih zakonov jih je Sveti Avguštin v 4./ 5. stoletju primerjal z Jezusovimi zapovedima, ki sta podani v evangelijih (Mr 12,28-34; Mt 22,34–40; Lk 10,25–28).

1. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.
2. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

 

Ugotovil je, da lahko božje zapovedi delimo na dva dela. Prve tri so namreč usmerjene na naš odnos z Bogom, kar je zajeto v prvi zapovedi, ki jo je izpostavil Jezus. Naslednjih sedem zapovedi govori o našem odnosu do bližnjega, ki pa so zajete v drugi Jezusovi zapovedi.

 

Večji pomen v krščanski tradiciji je deset božjih zapovedi dobilo v 13. stoletju, ko se jih je začelo vključevati v smernice za zakrament svete spovedi. V času protestantizma v 16. stoletju pa se je začelo božje zapovedi na splošno vključevati v krščanski nauk in so bile v vključene v katekizme, ter so postale del verske vzgoje.

 

Zaključek

 

Deset božjih zapovedi predstavlja temeljna načela moralnosti in etike. Njihovo spoštovanje lahko prispeva k boljšemu razumevanju med ljudmi in gradnji trdne skupnosti, saj poudarjajo spoštovanje do življenja, lastnine, resnice in sočutja. Zapovedi so kažipot, ki nas usmerja k poti svetosti. Najboljše jih zajema Jezusov nauk, ko poda dve najpomembnejši zapovedi – ljubezen do Boga in do bližnjih. S spoštujemo teh dveh novozaveznih zapovedi, ki imata v ospredju ljubezen, spoštujemo vse starozavezne zapovedi.

 

Gospod, tvoj Bog, te bo obsul z obiljem dobrega pri vsem delu tvojih rok, pri sadu tvojega telesa, pri sadu tvoje živine in pri sadu tvoje zemlje. Kajti Gospod se te bo v tvojo srečo spet veselil, kakor se je veselil tvojih očetov, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjeval njegove zapovedi in zakone, zapisane v tej knjigi postave, če se z vsem srcem in vso dušo povrneš h Gospodu, svojemu Bogu. (5 Mz 30,9-10)