Sveti Florjan

Goduje: 4. maja

Zavetnik: gasilcev; tistih, čigar domove ogrožata požar in strela; v času neurja; priprošnjik v sili (eden od štirinajstih)

Upodobitve: kot rimski častnik s čelado na glavi ter vedrom v roki, s katerim gasi gorečo hišo ali vas; z mlinskim kamnom

V naših krajih ni redkost, da ob vhodu v vas stoji kapelica k s kipom moža z vedrom vode v roki, s katerim gasi hišo v plamenih. To ni zgolj umetniška okrasitev ali star običaj – to je svetnik, ki ga Slovenci že stoletja častimo kot močnega priprošnjika v stiski: sveti Florjan. God tega priljubljenega ljudskega svetnika in mučenca v Katoliški cerkvi praznujemo 4. maja.

Vojaški častnik z veliko vero

Florjan se je rodil okoli leta 250 v vasici blizu Dunaja na ozemlju takratne rimske province Norik, ki je obsegala tudi del današnje Avstrije. Bil je krščen in krščansko vzgojen, pozneje pa je kot častnik rimske vojske dosegel visok položaj – postal je vodja pisarne cesarskega namestnika v Lauriakumu (današnji Lorch).

Ko je cesar Dioklecijan leta 303 začel s hudimi preganjanji kristjanov, so med prvimi trpeli tisti, ki so služili vojski. Florjan je bil v času, ko so v Lauriakumu, zaprli štirideset kristjanov, odločen, da jim pomaga. Ni mogel molče opazovati krivice, zato je načrtoval njihov pobeg, a bil kmalu tudi sam prijet in priveden pred oblastnik Akvilina.

Mučeništvo ob reki Enns

Ko je Florjan stopil pred sodnika, ni omahoval, temveč je pogumno priznal, da je kristjan. Vsa prigovarjanja, grožnje in poniževanja so naletela na trdno vero. Med zasliševanjem je povzdignil oči proti nebu in molil: »Moj Bog in moj Gospod! Že od mladosti sem zaupal vate, zato te ne morem nikoli zatajiti … Zate se hočem bojevati in darovati svoje življenje.«

Sodnik mu je grozil z grmado, Florjan pa mu je odgovoril, naj jo kar prižge, saj se bo »po plamenih povzpel v nebesa«. Ta trdnost jih je razbesnela – ukazali so ga sleči, neusmiljeno pretepsti in mu okoli vratu privezati težak mlinski kamen. Na mostu nad reko Enns so ga zvezali. Pred smrtjo je pokleknil in še zadnjič molil. Vojaki si niso upali storiti zadnjega koraka, zato je nek mlad pogan surovo stopil do njega in ga potisnil v reko.

Legenda pravi, da je mladenič takoj oslepel, Florjanovo truplo pa je reka naplavila na skalo, kjer ga je čudežno varoval orel. Pokopala ga je pobožna žena Valerija, ki se ji je sveti Florjan ponoči prikazal. Umrl je 4. maja 304.

Češčenje in relikvije

Zgodovina Florjanovega češčenja je dolga in živa. Njegove relikvije so pozneje prenesli v Rim. Papež Lucij je del podaril poljskemu kralju in krakovskemu škofu, s čimer se je češčenje razširilo po Poljski, od tam pa po vsej Evropi.

Florjan je eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili – svetnikov, h katerim se verniki zatekajo ob posebnih preizkušnjah. Najpogosteje je upodobljen kot vojak, ki z vedrom gasi gorečo hišo. Skozi stoletja je postal zavetnik gasilcev in vseh, ki jih ogrožajo požari, poplave, strele ter druge naravne nesreče.

Sveti Florjan in Slovenci

V Slovenskih krajih je svetemu Florjanu posvečenih mnogo cerkva, kapelic in znamenj. Posebno mesto ima v zavesti gasilcev – vsak, ki je bil kdaj del gasilskega društva, pozna njegovo podobo. A spoštovanje do tega svetnika presega le simbol. Za mnoge je tisti priprošnjik, h kateremu se zatečejo v nesrečah, molijo ob nevihtah ali ob prvem dimu, ki se vzdigne nad streho. Ko so bile vasi še povečini lesene, s slamnatimi strehami in odprtimi ognjišči, je bil ogenj najhujši strah. Ko so pogorele domačije, so ljudje ob ponovno zgrajeni hiši postavili tudi kapelico svetega Florjana, da bi jih obvarovala.

Florjanovo življenje ni le zgodovinski podatek ali lep kip ob cesti, temveč je opomin. V času, ko se pogosto prilagajamo, molčimo, da ne bi koga zmotili, in se izmikamo odgovornosti, nas Florjanov zgled kliče k pokončnosti. Pogum, ki ga je imel, ni bil trma, ampak vera in pripravljenost darovati življenje za resnico. Naj nas prav njegov zgled opogumi, da vztrajamo v veri, pomagamo sočloveku in se ne bojimo pričevati za dobro, četudi gremo s tem proti toku.