Praznovanje božiča
Božič je, takoj za veliko nočjo, največji krščanski praznik, ki ga katoličani in protestanti praznujemo 25. decembra v spomin na rojstvo Jezusa Kristusa. Praznik zaznamuje konec adventnega časa, obdobja priprave in pričakovanja, ter hkrati uvaja božični čas, ki v liturgičnem letu traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja. V večini pravoslavnih Cerkva, kjer še uporabljajo julijanski koledar, božič obeležujejo nekoliko kasneje, med 6. in 7. januarjem.
Pomen božiča
Osrednje sporočilo božiča je veselje nad Jezusovim prihodom, ki je Emanuel, Bog z nami. Bog se je v podobi otroka rodil v skromnem betlehemskem hlevu, da bi bil blizu ljudem in bi nas odrešil. Ta dogodek, poln ponižnosti in ljubezni, nas vabi, da tudi mi odpremo srca za Božjo milost in se ozremo na sočloveka. Božični čas nas spodbuja k poglobitvi odnosa z Bogom in bližnjimi. Njegovo bistvo se odraža v tem, da je Bog dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, temveč bi imel večno življenje, kot pravi Jn 3,17. V tem skrivnostnem dogodku druga Božja oseba sprejme človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da bi ga lahko poslušali, razumeli in posnemali. Njegova odločitev, da postane človek, ima en sam cilj: omogočiti nam prihodnost v Božjem kraljestvu.
Priprava nanj
Priprava na božič se začne že v adventu, ki je čas pričakovanja in duhovne priprave. Adventni venec, s štirimi svečami, je simbol tega obdobja. Prižiganje svečk nas postopno vodi k Jezusovi luči. Advent pa je tudi čas, ko se umirimo in poglobimo: to lahko storimo z vsakodnevno molitvijo, branjem Svetega pisma ali obiskovanjem zgodnjih jutranjih maš – zornic, ki jih v zadnjih letih ponovno obhaja vse več župnij.
Posebno mesto v pripravi ima tudi spoved, saj z zakramentom sprave očistimo svoje srce, da lahko sprejmemo Božjo milost. Cerkev nas v adventnem času še posebej vabi k miru in odpuščanju, da bi v duši ustvarili prostor za nov začetek.
Božični čas
Liturgično obdobje božiča (božični čas) se prične na predvečer praznika Jezusovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, vključno z nedeljo Jezusovega krsta. V tem času praznujemo Kristusovo rojstvo v naš svet in v naša srca ter razmišljamo o daru odrešenja, ki se rodi z njim, vključno z dejstvom, da se je rodil, da bi umrl za nas.
Božični čas je sicer zelo kratek, a je zato toliko bolj vsebinsko bogat. Božična osmina, ki se zaključi s praznikom Marije, Božje Matere, je čas, ko še posebej slavimo veselje ob Jezusovem rojstvu. Med osmino praznujemo tudi nedeljo Svete Družine, ki nas vabi k razmisleku o pomenu ljubezni, povezanosti in vere v naših družinah.
Praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, je še eden od ključnih trenutkov božičnega časa. Gre za razodetje Jezusovega božanstva: najprej modrim z Vzhoda, nato ob njegovem krstu v Jordanu in pozneje na svatbi v Kani Galilejski.
Z nedeljo Jezusovega krsta, ki sledi Gospodovemu razglašenju, se božični čas zaključi. Ta praznik nas uvede v spomin na Jezusovo javno delovanje, kjer se začne uresničevati navzočnost Božjega kraljestva na zemlji.
Trije sveti večeri
V božičnem času obhajamo tri svete večere.
Prvi: božični večer
Prvi sveti večer, ki ga obhajamo na predvečer božiča, torej 24. decembra, je priložnost za globoko in doživeto družinsko praznovanje. Ta čas je namenjen umiritvi, povezanosti družinskih članov ter skupni molitvi in premišljevanju o Jezusovem rojstvu, ki prinaša veselje in upanje. Priprave na praznovanje vključujejo krašenje smrečice in postavljanje jaslic, kjer lahko vsak član družine na svoj način prispeva – z zamislijo, figuro ali posebnim predmetom, ki jaslicam doda osebno noto.
Praznično vzdušje navadno dopolnjujejo tudi večerja, prepevanje božičnih pesmi, pripovedovanje božične zgodbe in svetloba sveč. Kljub temu pa bistvo večera presega zunanja znamenja. Pravi božični večer je tisti, ki družino poveže v premišljevanju o Jezusovem rojstvu ter ob blagoslovu doma in družine prinese globoko duhovno izkušnjo.
Drugi: silvestrovo
Na silvestrovo, zadnji dan v letu, praznujemo god svetega Silvestra in praznik Svete družine, ki nas spominja na Jezusa, Marijo in Jožefa kot zgled družinske skupnosti. Ob tej priložnosti se pri mašah pogosto izvaja blagoslov otrok, kar poudarja pomen družine v veri.
Silvestrovo je tudi čas zahvale. V številnih župnijah potekajo zahvalne maše, kjer se verniki zahvaljujejo za prejete milosti in dogodke iztekajočega se leta ter z zaupanjem pričakujejo novo leto.
Tretji: večer pred praznikom Svetih treh kraljev
Na večer pred praznikom Svetih treh kraljev, ki ga praznujemo 6. januarja, obeležujemo tretji sveti večer. Ta praznik je znan tudi kot Gospodovo razglašenje.
Dogodek, ko so kralji ali modri z Vzhoda obiskali novorojenega Jezusa, je opisan v Matejevem evangeliju. Evangelij sicer ne navaja njihovega natančnega števila, vendar omenjanje treh darov – zlata, kadila in mire – že zgodaj vodi do sklepa, da so bili trije darovalci. Po izročilu so jih poimenovali Gašper, Miha in Boltežar.
V krščanski tradiciji so modri predstavljali poganski svet, ki ga je zvezda vodnica pripeljala h Kristusu. Njihov prihod simbolizira začetek širjenja evangelija med vse narode, saj so že v prvi Cerkvi veljali za znamenje Božje odprtosti do vseh ljudi, ne glede na njihov izvor.
Molitev in blagoslov doma
V mnogih domovih še danes po lepi stari slovenski navadi na vse tri svete večere pokropijo in s kadilom pokadijo domačo hišo oziroma stanovanje.
S tem dejanjem kličemo Božji blagoslov v svoje vsakdanje življenje in obudimo zavedanje o tem, da je Bog stvarnik in vzdrževalec vsega ter da tudi materialne stvari pomagajo človekovemu napredku in služenju Bogu. Za blagoslov potrebujemo blagoslovljeno vodo, oglje in kadilo. Pred začetkom molitve najprej prižgemo oglje. Če nimamo kadilnice, ga položimo na keramični krožnik. Blagoslovljeno vodo vlijemo v kropilnik. Če tega nimamo, uporabimo vejico, ki jo pomočimo v z blagoslovljeno vodo napolnjen lep keramični lonček ali kozarec.
Kdo lahko blagoslavlja? Blagoslavlja lahko škof, duhovnik, diakon, pa tudi vsak kristjan, ki blagoslavlja v moči skupnega duhovništva, ki ga je prejel pri sv. krstu in sv. birmi, ter v moči lastne službe (kot so starši do svojih otrok).
